»Ali ga lahko spremenite v ljubljenčka, kot ptička, ali pa ga date na povodec za svoje hčerke?«

»To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«

»Ta dinamični preplet vizualnih in zvočnih fragmentov v temi razstavnega prostora zarisuje zemljevid napetosti in negotovosti, ki s sedanjega zornega kota spodbuja raziskovanje konstelacije tistega, kar bi lahko bilo in se ni zgodilo.«

»Svoje ugotovitve deli v predavanjih, performansih in tekstih.«

»Hkrati ima kapela tudi svojo sporočilnost, za katero umetnika pustita, da 'diha' z njima.«

»Ali je mogoče v umetniškem delu torej resnično videti umetnost?«

»Projekt razumem kot performans. To je tako kot Banksyjeva intervencija.«

»Ta napredek ali preskok v mobilnosti ni samo v tem, da se nekdo lahko premakne iz točke A v točko B, ampak v povečani zmožnosti posameznika, da te premike tudi naredi. Ko je kinetično opolnomočenih in osvobojenih ljudi dovolj, pa se pojavijo logistični in ekološki problemi, ki jih nismo zaznali prej. Prometni zamašek kot temeljni paradoks kinetične utopije nakazuje na razpoke v koncepciji pretočnosti, gibanja in navsezadnje – napredka.«

»ti – ali umiraš srečen?«